Digitalna suverenost: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
| (Dve vmesni redakciji istega uporabnika nista prikazani) | |||
| Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
Da je posameznik lahko digitalno suveren, mora imeti temu ustrezne informacije, znanje, razvite veščine in sposobnosti (kompetence). In nenazadnje mora biti zmožen učiti se o digitalnem svetu, da bi ga razumel in znal v njem bivati. Digitalno suveren posameznik je tudi [[Digitalna pismenost|digitalno pismen]].<br> | Da je posameznik lahko digitalno suveren, mora imeti temu ustrezne informacije, znanje, razvite veščine in sposobnosti (kompetence). In nenazadnje mora biti zmožen učiti se o digitalnem svetu, da bi ga razumel in znal v njem bivati. Digitalno suveren posameznik je tudi [[Digitalna pismenost|digitalno pismen]].<br> | ||
Digitalno suveren posameznik lahko prispeva k digitalni suverenosti skupin, katerih član je, pa tudi na splošno celotne družbe. Osnova je torej digitalna suverenost posameznika, na katero pa ne vpliva le on sam s svojim zanimanjem, ampak tudi družba s svojimi institucijami. Te morajo | Digitalno suveren posameznik lahko prispeva k digitalni suverenosti skupin, katerih član je, pa tudi na splošno celotne družbe. Osnova je torej digitalna suverenost posameznika, na katero pa ne vpliva le on sam s svojim zanimanjem, ampak tudi demokratična družba s svojimi institucijami. Te morajo digitalno suverenost spodbujati ter posameznike in skupnosti podpreti, da so lahko [[Digitalna vključenost|digitalno vključene]], [[informacijska varnost|informacijsko varne]] in digitalno pismene. Družbene institucije morajo v digitalnem prostoru zagotoviti vsaj osnovno raven varnosti in omogočati, da se posameznik lahko poduči, kadar se sooča z izzivi.<br> | ||
Večina posameznikov se z digitalnim svetom sreča v vlogi končnega uporabnika in potrošnika tistih digitalnih orodji, ki so najlažja za uporabo, predvsem pa teh, do katerih najlažje dostopa. A niso vsa digitalna orodja enaka. Večinoma so v uporabi orodja, pri katerih ne moremo izvajati prilagoditev, ki bi ustrezala nam in naši osebni situaciji, četudi imamo znanje, da bi tako prilagoditev lahko izvedli. Podobno je na področju varovanja podatkov in zasebnosti, kjer je na delu vrsta neustreznih in ne povsem varnih pristopov. <br> | Večina posameznikov se z digitalnim svetom sreča v vlogi končnega uporabnika in potrošnika tistih digitalnih orodji, ki so najlažja za uporabo, predvsem pa teh, do katerih najlažje dostopa. A niso vsa digitalna orodja enaka. Večinoma so v uporabi orodja, pri katerih ne moremo izvajati prilagoditev, ki bi ustrezala nam in naši osebni situaciji, četudi imamo znanje, da bi tako prilagoditev lahko izvedli. Podobno je na področju varovanja podatkov in zasebnosti, kjer je na delu vrsta neustreznih in ne povsem varnih pristopov. <br> | ||
Trenutna redakcija s časom 05:08, 22. september 2023
Digitalna suverenost (ang. Digital Sovereignty) se v prvi vrsti nanaša na posameznika. Biti digitalno suveren pomeni, da si zmožen samostojnega odločanja o uporabi digitalnih orodji. Torej o uporabi strojne in programske opreme ter spletnih storitev. Pomeni tudi zmožnost varne uporabe osebnih podatkov v digitalnem okolju.
Da je posameznik lahko digitalno suveren, mora imeti temu ustrezne informacije, znanje, razvite veščine in sposobnosti (kompetence). In nenazadnje mora biti zmožen učiti se o digitalnem svetu, da bi ga razumel in znal v njem bivati. Digitalno suveren posameznik je tudi digitalno pismen.
Digitalno suveren posameznik lahko prispeva k digitalni suverenosti skupin, katerih član je, pa tudi na splošno celotne družbe. Osnova je torej digitalna suverenost posameznika, na katero pa ne vpliva le on sam s svojim zanimanjem, ampak tudi demokratična družba s svojimi institucijami. Te morajo digitalno suverenost spodbujati ter posameznike in skupnosti podpreti, da so lahko digitalno vključene, informacijsko varne in digitalno pismene. Družbene institucije morajo v digitalnem prostoru zagotoviti vsaj osnovno raven varnosti in omogočati, da se posameznik lahko poduči, kadar se sooča z izzivi.
Večina posameznikov se z digitalnim svetom sreča v vlogi končnega uporabnika in potrošnika tistih digitalnih orodji, ki so najlažja za uporabo, predvsem pa teh, do katerih najlažje dostopa. A niso vsa digitalna orodja enaka. Večinoma so v uporabi orodja, pri katerih ne moremo izvajati prilagoditev, ki bi ustrezala nam in naši osebni situaciji, četudi imamo znanje, da bi tako prilagoditev lahko izvedli. Podobno je na področju varovanja podatkov in zasebnosti, kjer je na delu vrsta neustreznih in ne povsem varnih pristopov.
Zato je pomembno poznati orodja in načine njihove uporabe, ki digitalno suverenost namensko podpirajo, kot so preverjena odprtokodna programska oprema, odprti formati in standardi ter orodja za šifriranje informacij.
Dostopnost in prilagodljivost odprtokodne programske opreme omogoča posameznikom in družbi, da si na samostojen in neodvisen način ter v skladu z lastnimi potrebami, zagotovijo avtonomno in varno digitalno preobrazbo. Tehnološki aktivisti in civilna družba kot pogoj digitalne suverenosti potrošnikov in državljanov izpostavljajo tudi zmožnostjo razumevanja in zaščite pred digitalnim kapitalizmom in državnim digitalnim nadzorom. Prvi omejuje že pridobljene pravice potrošnikov, drugi pa razvija poskuse nadzora državljanov, ki so v sporu z že uveljavljenimi človekovimi pravicami.
Glej tudi:
Viri:
- Erste Lesung (2020). German EU Council Presidency Digital Sovereignty. Pridobljeno 27. 8. 2023: https://erstelesung.de/wp-content/uploads/2020/10/20-10-14_Germany_EU_Digital-Sovereignty.pdf.
- Pohle, Julia; Thiel, Thorsten (2020). Digital sovereignty.00 Internet Policy Review, ISSN 2197-6775, Alexander von Humboldt Institute for Internet and Society, Berlin, Vol. 9, Iss. 4, pp. 1-19. Pridobljeno 27. 8. 2023: https://doi.org/10.14763/2020.4.1532.
- Evropska komisija (2020). Open source software strategy 2020-2023. Pridobljeno 27. 8. 2023: https://ec.europa.eu/info/sites/default/files/en_ec_open_source_strategy_2020-2023.pdf.